40 let toplotnih črpalk v Sloveniji
Toplotne črpalke so za potrebe ogrevanja začeli uporabljati v ZDA že takoj po II. svetovni vojni. V zahodni Evropi je prišlo do množične uporabe koncem 60-tih in v začetku 70-tih let, že v slutnji prihajajoče energetske krize.
Brez omembe vredne zamude za razvito Evropo, smo tudi v Sloveniji začeli z razvojem in maloserijsko proizvodnjo toplotnih črpalk. Podobno kot v Evropi, so tudi v Sloveniji bila svetla in temna obdobja za toplotne črpalke. Danes so vse bolj priljubljen in iskan, zelo varčen ter okolju prijazen ogrevalni sistem.
Ob skorajšnji častitljivi obletnici toplotnih črpalk v Sloveniji smo se pogovarjali s tremi ključnimi osebami, da ne rečemo, kar pionirji na področju toplotnih črpalk. Poiskali smo mag. Obersnuja nekdanjega direktorja Inštituta Zoran Rant, ki je že na začetku 70 let proučeval sisteme in uporabnost toplotnih črpalk v praksi. V takratni ekipi raziskovalcev PORS-a (Področno raziskovalne skupnosti za hladilno tehniko), se mu je pridružil Rudi Kronovšek, takrat zaposlen v Gorenju. Slabo desetletje pozneje, ko je stekla serijska proizvodnja toplotnih črpalk v Sloveniji, pa je proizvodnjo "reševal" uspešen "trgovec" Jože Papež, ki je prodal skoraj vse, kar je prišlo s tekočih trakov.
V nadaljevanju vam želimo opisati razvojno pot teh pionirjev od takrat do danes.
Gospod Obersnu, povejte nam nekaj o samem začetku proizvodnje toplotnih črpalk v Sloveniji.
LTH je bilo na začetku 70 let prejšnjega stoletja zelo perspektivna in inovativna tovarna na področju hladilne tehnike. Za pospešitev razvoja novih izdelkov je bil ustanovljen Zavod za hladilno tehniko (pozneje TOZD). Kot direktorju Zavoda mi je bilo prioriteta iskanje novih modernih in perspektivnih programov za potrebe LTH-ja. Med drugimi programi smo se odločili tudi za razvoj toplotnih črpalk za segrevanje sanitarne vode in ogrevanje hiš. Prototipno smo razvili več modelov TČ voda-voda in zrak-voda, ter izdelali pilotne serije. Še posebej smo tovrstne aktivnosti povečali po preoblikovanju Zavoda v Inštitut Zorana Ranta, ki je postal samostojno raziskovalno razvojno podjetje.
Tudi LTH je sam vzporedno z vami razvijal toplotne črpalke, zakaj?
Res je. Po izločitvi iz SOZD-a LTH je naš Inštitut na žalost doživel pogoste blokade pri prenosu (prodaji) znanja in razvojnih rešitev prejšnji matični firmi. Kadrovsko je bil LTH močan, zato se je odločil za lasten razvoj in proizvodnjo toplotnih črpalk. Mi pa nismo ustavili nadaljnjega razvoja TČ v različnih verzijah, vključno z maloserijsko proizvodnjo.
Gospod Obersnu, vaši raziskovalci so leta 1981 patentirali tako imenovano hermetično kondenzacijsko enoto za toplotno črpalko, ki je bila nagrajena z nagrado Borisa Kidriča.
To je bila zelo dobra tehnična in cenena rešitev v tistem času za proizvodnjo toplotnih črpalk. Žal pa je bilo to obdobje nenaklonjeno toplotnim črpalkam. Svet si je po prvi naftni krizi opomogel. Naftni derivati so se močno pocenili, proizvajalci toplotnih črpalk pa so en za drugim zapirali svoje obrate. Tako nam ni uspelo najti kupca za naš know how.
Iz vaše kronologije je razvidno, da ste kljub temu v 80-tih letih neutrudno nadaljevali z raziskovalnim in razvojnim delom na področju toplotnih črpalk. Bili pa ste tudi predavatelj za hladilno tehniko na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani.
V teh letih je bilo v takratni naši skupni domovini Jugoslaviji zelo dobro organizirano in finančno podprto raziskovalno delo, zato smo se odločili za nadaljevanje razvoja toplotnih črpalk. Izdelali smo vrsto raziskovalnih nalog o toplotnih črpalkah, več deset prototipov, sodelovali na mednarodnih simpozijih o toplotnih črpalkah itd. Potem pa smola, ponovil se je primer izpred let. Ponovna pocenitev nafte je povzročila upad zanimanja za toplotne črpalke. Naše zgodbe o toplotni črpalki je bilo počasi konec. Poleg vodenja Zavoda pa sem predaval študentom strojništva v Ljubljani in Mariboru, predmet Hladilna tehnika.
Imeli ste vrsto odličnih sodelavcev.
Res je, zato mi je še toliko težje, ker se pri nas izkušnje in znanje dobrih inženirjev tako težko prenesejo v industrijo. Žal so morali ti odlični strokovnjaki nadaljnjo usodo prevzeti v svoje roke. Dr. Vinko Nastram in inženir Andrej Perko sta ustanovila vsak svoje, še danes zelo uspešni podjetji na področju hladilstva.
In kaj gospod Obersnu počnete danes?
Ko sem se upokojil, sem še sledil dogajanjem v moji celo življenjski stroki, to je v hladilstvu. Po nesrečnem padcu in udarcu na glavo pred tremi leti, sem prestal težko operacijo, zato moja aktivnost zelo padla. Danes, pri 83 letih sem se lotil pisanja življenjepisa.
Gospod Rudi Kronovšek, kako ste pa vi zašli med pionirje TČ v Sloveniji? Ste še edini od vsega začetka na tem področju, ki še vedno vztraja?
Prvo spoznanje s TČ sem dobil pred več kot 35 leti, ko sem bil član PORS-a (Področno raziskovalna skupnost) za hlajenje in klimatizacijo s sedežem v LTH-ju. Takrat je mag. Obersnu že izvajal prve raziskovalne naloge s tega področja. V Evropi se je razplamtela tako imenovana energetska kriza (podražitev naftnih derivatov). Kot konstruktorju hladilnih naprav v Gorenju so bile TČ zame izjemen izziv. Vodstvu tehničnega sektorja SOZDA Gorenje sem predlagal, da se tudi v Gorenju preizkusimo po konceptu Junkersa, Stiebel Eltrona, Siemensa, itd. z nekoliko zahtevnejšimi, energetsko varčnimi izdelki, ki jim energetska kriza na stežaj odpira vrata. Ideja je bila dobro sprejeta, še posebej s strani vizionarskega generalnega direktorja gospoda Atelška. Gospod Atelšek je že kmalu po tem na hišnih sejmih Gorenja z veseljem kazal takratnim politikom g. Dolancu, g. Popitu in drugim, naše toplotne črpalke, ki so s toploto okolice grele sanitarno vodo in radiatorje po 1/4 ceni kurilnega olja.
In kako je šlo naprej?
V letih 1979/80 smo pod mojim vodstvom v Gorenju Raziskave in razvoj začeli z zasnovo in konstrukcijskimi rešitvami TČ za pripravo sanitarne vode. Izdelali smo prototipe in osnovno dokumentacijo za zagon proizvodnje. Za proizvodnjo je bila določena matična tovarna Gorenje gospodinjski aparati (GA). Na začetku 80 let je že bila pripravljena tehnologija in proizvodnji obrat zmogljivosti do 50 toplotnih črpalk na dan.
Že po dobrem letu je žal vse skupaj zamrlo. Jugoslovanski trg še ni bil dovolj osveščen za uporabo tovrstnih izdelkov, svoje pa je prispevala tudi ponovna pocenitev naftnih derivatov. Podobno se je zgodilo tudi drugje po Evropi, saj je več kot 70 % takratnih proizvajalcev TČ prenehalo s proizvodnjo.
Je koncem 80-tih let sploh kdo delal toplotne črpalke v Sloveniji?
Ne. Tudi LTH je iz podobnih vzrokov ustavil proizvodnjo. V Gorenju pa tudi niso vedeli kaj s tem programom. Moja prepričevanja predsednika SOZD-a Gorenje g. Rigelnika, da ima ta program perspektivo, so bila upoštevana. Posebej še, ker je bil g. Rigelnik kot bivši minister za energetiko, zagovornik varčne rabe energije. Maloserijska proizvodnja sanitarnih toplotnih črpalk se je prenesla v Gorenje Servis, ki je bil na začetku 90-tih let edini proizvajalec toplotnih črpalk v Sloveniji.
Spremembe političnega sistema v Jugoslaviji in osamosvojitev Slovenije so prinesle drugačen način gospodarjenja. Ustanovljeno je bilo podjetja Gorenje toplotne črpalke, kot hčerinsko podjetje Gorenje Servisa. Mišljeno je bilo kot proizvodno podjetje, razvoj pa se je opravljal v Gorenju Raziskave in razvoj (GRR). Žal to ni trajalo dolgo. Zaradi neprimernega načina vodenja je leta 1996 podjetje Gorenje toplotne črpalke končalo v stečaju. Jaz osebno pa sem pri 50 letih začel iskati nove poti v poklicni karieri. Kljub vabilom za zaposlitev v matičnem podjetju Gorenje GA, sem se 1993 odločil za samostojno pot.
Ustanovili ste podjetje Termo-tehnika za 2.000 din in začeli.
Že leta 1989 sem registriral podjetje (za vsak slučaj in ker je bilo to moderno). 1993 pa sem začel zares. V gospodarskem poslopju ženinih staršev v Orli vasi pri Braslovčah, smo pridobili približno 70 m2 veliko delavnico. V letu 1994 smo že zaposlili štiri delavce in začeli s proizvodnjo in trženjem toplotnih črpalk. Najprej smo izdelovali samo agregate za potrebe Lentherma iz Lenarta, ki se je prav tako v tam času odločil za razširitev svoje ponudbe tudi na solarne kolektorje in toplotne črpalke. Pozneje pa smo razvili bojlerske toplotne črpalke in jih ponudili trgu. Tržni uspeh nas je presenetil. Nove tehnične rešitve in lep dizajn je bil dobro sprejet med kupci. Količine so se hitro povečevale iz 100 na 200, 300, 500 in več kosov letno. Na začetku novega tisočletja smo zgradili nov proizvodnji poslovni objekt na obstoječi lokaciji. Modernizirali smo tehnologijo in razvili celotno novo paleto toplotnih črpalk. Pojavili so se novi kupci Austria Email, Gorenje trgovina, Gorenje Tiki itd. Količine so se povišale na 1000 do 2000 kosov letno, zaposlenih je bilo že čez dvajset delavcev. Leta 2005 smo trgu ponudili tudi prve toplotne črpalke za ogrevanje stanovanjskih hiš. Danes nas je v podjetju, katerega vodenje je prevzel mlajši sin Bogdan, zaposlenih že 60 ljudi. Izdelamo blizu 7000 toplotnih črpalk za sanitarno vodo in preko 1000 za ogrevanje.
O konkurenci še nismo nič rekli.
Pojavili so se novi proizvajalci, Lentherm in kmalu za njim Gorenje Tiki. Ti dve podjetji sta na začetku kupovali naše agregate za montažo na njihove bojlerje, nakar sta lepo rečeno kopirali naše takrat že nekoliko zastarele konstrukcijske rešitve in se sami odločili za celotno proizvodnjo, ki je že vsa leta enaka. Omenim naj še dva bolj poznana proizvajalca v Sloveniji, Tehnohlad in Termoshop, ki sta izšla iz propadlega Gorenja Toplotne črpalke, vendar jima TČ niso osnovni in edini program in nista najhujša konkurenta. Je pa kopica uvoznikov, sicer kakovostnih zahodno evropskih toplotnih črpalk, predvsem za ogrevanje, ki jim visoka cena onemogoča višje prodajne številke. Na drugi strani pa so ponudniki cenenih azijskih toplotnih črpalk, kamor povečini sodijo tudi toplotne črpalke izpeljane iz klima naprav, zelo agresivni. Vendar je pogosto vprašljiva kakakovost in grelno število. Šibka točka večine naše konkurence je v manjkajočem tehničnem znanju, nasvetih, servisnih uslugah, itd. Presenetljivo dobri poznavalci TČ pri nas so kar sami kupci. Nedvoumno je to zasluga energetskih svetovalcev, pri čemer sta izstopala g. Bojan Grobovšek in g. Franc Kalan, s svojim strokovnim znanjem in izkušnjami.
Ste še vedno aktivni?
Dve leti sem že v pokoju. Kolikor mi še služi zdravje, pomagam kot prokurist sinu Bogdanu pri vodenju podjetja ali pa delam družbo ženi pri varstvu vnukov.
Gospod Papež Jože, dvajset let mineva odkar ste preoblikovali vaše tedanje obrtno podjetje Jože Papež s.p. v Termotehniko d.o.o. - več kot trgovina.
To je bil res prelomni trenutek v moji poslovni karieri. Moja želja je bila ponuditi slovenskemu trgu kaj več kot le inštalaterske usluge, zakaj tudi ne prodajne storitve. Z nakupom mlina na Krki v Novem mestu sem prišel do potrebnega prostora tudi za trgovino z inštalaterskim materialom in izvedbenim inženiringom. To je bilo v začetku leta 1990. V zelo kratkem času smo maloprodaji dodali še veleprodajo in svetovanje na področju strojnih inštalacij. V tistem času sem bil prepričan, da brez šolanja domačega osebja in tudi naših kupcev-inštalaterjev ne bo pričakovanih rezultatov. Pogosto smo organizirali interne izobraževalne dneve, kjer so nas "učili" strokovnjaki dobaviteljev prodajnih programov. Tako smo lahko bili v času obširnih tehnoloških sprememb vedno na tekočem z najnovejšimi izdelki, sistemi, itd. Informiranosti in izobraževanje naših trgovcev je postala naša velika prednost.
Kako in zakaj ste relativno zgodaj začeli ponujati toplotne črpalke?
Že z začetkom 90-tih let prejšnjega stoletja so se na različnih sejmih začele pojavljati toplotne črpalke. Nekaj mi je reklo, da je ta reč "centralna kurjava" bodočnosti in da zna to biti naš novi prodajni hit v naslednjem desetletju, saj ta izdelek prinaša vsestransko korist. Predvsem močno zniža stroške ogrevanja ter priprave tople vode in občutno zmanjšuje obremenjenost okolja s CO2. Ni dolgo trajalo, že sem se povezal s takratnim edinim ponudnikom toplotnih črpalk v Sloveniji, podjetjem Gorenje in se dogovoril za sodelovanje. Z g. Francem Šacerjem sva izdelala strategijo za prodor toplotnih črpalk na področju Dolenjske. Organizirali smo svetovanja o uporabi toplotnih črpalk v svoji trgovini, ki se jih je udeležil tudi g. Kronovšek, čeprav je že nekako odhajal iz Gorenja. Že dan ali dva po predstavitvi novega programa smo prodali, predvsem našim sosedom in prijateljem, prvih deset toplotnih črpalk. Prav ti prvi kupci so zaradi velikega navdušenja nad toplotnimi črpalkami omogočili nepričakovano hitro širitev prodaje po celi Dolenjski.
In kako je danes tržiti toplotne črpalke v Sloveniji, kaj vas moti in jezi in kaj veseli?
Veliko težje je. Prodaja je zahtevnejša zaradi obilja tipov in modelnih izvedb toplotnih črpalk, pa še konkurenca je vse hujša. Mi že dobrih 15 let skoraj izključno sodelujemo z istoimenskim podjetjem, kot je naše, to je s Termo-tehniko iz Braslovč. Kot vodilni slovenski proizvajalec nam nudi dovolj pestro izbiro vse mogočih toplotnih črpalk tako za ogrevanje, kot sanitarno vodo, poleg tega pa nudijo še šolanja. V rekordnem letu 2008 smo prodali kar 800 kosov toplotnih črpalk za sanitarno vodo. Zelo pa nas moti nered, oziroma prodaja brez pravil igre. Neskončno popuščanje pri rabatih, tako monterjem, kot končnim kupcem. Navzkrižno prevzemanje končnih kupcev brez kakršnegakoli fair play-a. Veseli smo ponovnega subvencioniranja in kreditov EKO sklada, kakor tudi to, da kupci prepoznajo in cenijo kakovostne izdelke, zato nam agresivna ponudba poceni kitajskih in drugih podobnih toplotnih črpalk ne ogroža prodaje.
In še zadnje standardno vprašanje. Kako naprej?
Jaz sem se že pred dvema letoma upokojil. Ostal sem lastnik, vodenje podjetja pa prepustil g. Viljemu Osrečki. Lansko leto pa se je pokazala dobra priložnost za prodajo podjetja. Odločitev je padla. Kupilo ga je eden največjih avstrijskih trgovcev s tega področja Ordörfer, ki je obdržal naše ime kot svojo novo blagovno znamko.
Zbral in pripravil za objavo: Rudi Kronovšek