Valenčič pravi: "Če bi hoteli nadomestiti en kilovat klasične elektrarne, bi morali zgraditi vsaj deset kilovatov sončnih elektrarn in še ogromno neobstoječih hranilnikov. Taka elektroenergetika bi bila v idealnih pogojih najmanj 15-krat dražja od klasične. Si to lahko privoščimo?"
Poglejmo širše, in ne samo, koliko staneta elektrarna in spremljajoči hranilni sistem (ljubljanski TE-TOL na primer ima hranilni sistem toplote), pač pa izravnane stroške proizvedene kilovatne ure. To je namreč ekonomika oziroma tisto, kar nas zanima.
Kilovatna ura v termoelektrarni na lignit nas stane brez državnih pomoči, dotacij in subvencij od 0,0492 do 0,1172 evra. Če dodamo direktne, indirektne in posredne subvencije države, je cena seveda višja.
Primer. Državna garancija za pol milijarde evrov je vredna 103 milijone na leto, in sicer vsako leto v naslednjih 20 letih. Sedanja vrednost naše dotacije je skupaj 1.083,21 milijona evrov. Samo vrednost dividend je 15,9 milijona evrov na leto ali sedanja vrednost 167 milijonov evrov v 20 letih. Zakaj je taka garancija vredna toliko? Podobna je zavarovalni polici z izredno velikim tveganjem. Če bi bilo tveganje za najetje kreditov nizko, kreditodajalec ne bi zahteval jamstva vseh nas oziroma države in bi oblikoval tako obrestno mero, ki bi tveganje pokrila. Razlika v vrednosti anuitet z in brez državne garancije pa je vrednost, ki jo namenjamo podpori rabe lignita.
Podpor rabi fosilnih energentov je v Sloveniji, kot omenjajo v študiji Svetovne banke, za štiri odstotke bruto domačega produkta ali 1.620 milijonov evrov na leto, emisijskih škod po ustvarimo na prebivalca za 920 evrov na leto, ali na ravni države 1.900 milijonov na leto, govorijo študije evropske komisije.
Z eksternimi stroški in brez ocene vrednosti državne podpore v obliki garancije bi izravnana kilovatna ura, proizvedena doma v termoelektrarni na lignit, stala med 0,19 in 0,26 evra. Dobra stran virov energije, ki nimajo marginalnih stroškov, je v tem, da se ne dražijo. Energija sonca stane danes toliko, kot bo jutri - nič. Tudi hidroelektrarne niso poceni, so pa eksergijsko gledano ekonomsko najbolj učinkovite (znan primer je hidroelektrarna Fala na Dravi). Za sončne elektrarne pa pričakujemo avkcijsko ceno med 36 do 45 evrov na megavatno uro, proizvodni stroški bodo pričakovano nižji, omembe vrednih eksternih stroškov pa sončna elektrarna nima.
Naštetega mag. Valenčič ne navede. Vedeti pa je treba, da sončna energija ne stane 15-krat več kot klasična iz termoelektrarne. Nasprotno, stane nekajkrat manj.
Dodajmo še vrednotenje Slovenske termoelektrarne na lignit. Podobno kot vsem družbam v Evropi, ki imajo v svojem portfelju termoelektrarne na lignit ali na premog, je kapitalska vrednost slovenski termoelektrarni upadla za od 70 do 80 odstotkov. Naložba v termoelektrarno, ki je pred leti znašala 1.450 milijonov evrov (prave, verodostojne vrednosti investicije v Šaleški dolini ni mogoče najti), je danes vredna med 290 in 435 milijonov evrov (kupca za termoelektrarno s tako ceno verjetno v Evropi ni). Izguba kapitalizacije je ogromnih 1.160 milijonov evrov v nekaj letih tako, da je danes državna garancija za termoelektrarno vredna več od družbe, ki je garancijo dobila (bančni analitiki tveganj pri EBRD nedvomno vedo, kaj delajo). Slovenski energetski projekt v Šaleški dolini, v »resno elektrarno«, kot pravi mag. Valenčič, je že zelo blizu definiciji »nasedle investicije«, ob dvigu emisijskih in proizvodnih stroškov pa bomo deležni dodatnih administrativnih popravkov, korektur, in vse večjih plačil za... predčasno zaprtje.
Darko Fius je pridruženi član Združenja za energetsko neodvisnost Slovenije (ZENS).