Aktualni dogodki po Sloveniji in medijske informacije o velikih požarih v »odpadkovnih« podjetjih so nas prilile v pisanje in oblikovanje pisma za objavo, s katerim želimo opozoriti odgovorne in pristojne službe za pričetek ukrepana.
V Sloveniji imamo večje število podjetij, kateri se ukvarjajo z zbiranjem in predelavo komunalnih in industrijskih odpadkov ter njihovim izvozom v tujino na sežig ( večinoma so to avstrijske sežigalnice). In v zadnjih mesecih je zagorelo v Novem mestu, Ljutomeru in na Vrhniki, vedno so bili prizadeti okoliški prebivalci in trajno poškodovano njihovo okolje. Za takšne razmere pa je potrebno pogledati v naše predpise o urejanju s komunalnimi in nevarnimi odpadki. Naša zakonodaja ni naklonjena postavljanju ali gradnji večjega sežigalniškega obrata in le usmerjena k zbiranju odpadkov, njihovemu sortiranju ( prebiranju) in pripravo za transport na najbližjo sežigalnico odpadkov. Seveda ti zbiratelji veselo zberejo primerne odpadke za nadaljnjo predelavo ( reciklažo) ter jih uspešno tržijo ter izboljšujejo svoje prihodke. Seveda pa pri tem prebiranju vedno ostane vedno dovolj energetsko vrednih odpadkov, za katere so zainteresirani tuji proizvajalci energije ( toplotne in električne !). In tako pri zbirateljih ostaja določena količina tovrstnih odpadkov, kateri veselo čakajo na pridobitev ustreznih dovoljenj za izvoz in s tem tudi na transport. Vse to pa plačuje naš potrošnik in podjetja, katera so zavezana k oddaji in zbiranju tovrstnih odpadkov. In seveda k temu je potrebno dodati še ceno za izvedeno tujo storitev. Na koncu pa tuji izvajalec sežiga za svoj račun proda proizvedeno energijo svojim kupcem. Ker v tem poletnem času ni mogoče dobro prodati toplotno energijo, se zaloge surovin kopičijo pri naših zbirateljih in čakajo na »zeleno luč« za transport v tujino. In to kopičenje zalog pa pomeni potencialno nevarnost za različne vzroke požarov, začenši od samovnetij in morebiti tudi drobne pomoči za začetek.
Nesporna je ugotovitev , da je Slovenija dovolj velika dežela, da zlahka zagotovi dovolj »surovine« za obratovanje enega tovrstnega obrata in proizvodnjo električne in toplotne energije za domače potrebe. Tehnologija in tehnika je sedaj tudi že tako napredovala, da se okoliškim prebivalcem ni potrebno strahovati pred morebitnim emisijam ob sežigu. K temu je potrebno dodati še informacijo, da se sicer zelo sramežljivo pojavlja tehnologija vplinjanja.
Sicer pa je bilo že nekaj Slovencev na strokovnem obisku sežigalnice na Dunaju in ti zagotovo lahko povedo svoje izkušnje iz teh obiskov. In na Dunaj se dnevno vozi nekaj transportov na sežig in darovanje energije iz Ljubljane. Vsak bralec si lahko sam izračuna strošek, katerega je potrebno plačati za zbiranje, prebiranje in sortiranje našemu podjetju, kateri opravlja takšno storitev, potem pa še transport do tujega sežigalniškega partnerja in k temu prišteti še takso na enoto sežiga. Ker Slovenija le uvozi nekaj električne energije iz tujine, se je potrebno samo zamisliti koliko »naše« energije tako preplačamo.
S tem pismom želimo vzpodbuditi slovenska energetska podjetja k razmišljanju o gradnji tovrstnega objekta v Sloveniji, denar pa imajo zagotovljen , samo če vpogledajo stroške, katere že sedaj vplačujemo »za izvoz energije« ! Prav tako želimo vzpodbuditi pristojne državne inštitucije k »odpiranj« predpisov za omogočanje izvedbe takšnega projekta, sicer jim bo potrebno reči, da ne pomagajo zadevo reševati, pač pa, da odmagajo.
Pri tem bi vzporedno naredili korak k izvajanju Podnebnega sporazuma in bodočega Energetskega koncepta Slovenije.