»Če bi hoteli nadomestiti en kilovat klasične elektrarne, bi morali zgraditi vsaj deset kilovatov sončnih elektrarn in še ogromno neobstoječih hranilnikov,« je povedal mag, Valenčič.
Kako to komentirati?
Ekonomiki električnega vozila, ki porabi med 0,15 in 0,25 kilovatne ure na kilometer, se ne bo mogoče upreti. Razlika je ena proti štiri v prid elektriki. Če bi veljal argument mag. Valenčiča, ne bi nikjer delali električnih avtomobilov. Prav tako v Evropi ne bi načrtovali desetih tovarn baterij, vrednih po 20 milijard evrov. Ne bi postavljali sončnih, vetrnih in hidroelektrarn in naprav za proizvodnjo elektrike iz drugih obnovljivih virov.
Koristi so še drugačne. Evropa je velesila pri izvozu strojne opreme za izdelavo fotovoltaičnih sistemov, v Evropi smo najboljši po učinkovitosti sončnih celic. Zaradi visoke kakovosti in zanesljivosti montirajo na satelite skoraj izključno evropske sočne celice. Evropejci globalno vodimo kot izdelovalci vetrnih elektrarn. Slovenci ne zaostajamo. Ljubljanski Turboinštitut je vodilni v svetu pri turbinah in sistemih za hidroelektrarne, slovenski Kemijski inštitut se pri baterijah prihodnosti meri z največjimi razvojnimi in raziskovalnimi institucijami na svetu.
"Nesmiselno je špekulirati, ali bi bila desetkrat, 15-krat ali 25-krat dražja, ker vsaka cena, ki bi bila bistveno višja od dvakratnika današnjih cen, pomeni neznosno breme. Poleg tega pa hranilniki nujno pomenijo okrog 40 odstotkov izgub, sintetični metan pa 80 odstotkov izgub," nadaljuje mag. Valenčič.
Pretiravanja ne vodijo k argumentom in racionalnemu analiziranju dejstev. Od kod so se vzeli 15-kratnik, 25-kratnik in dvakratnik današnji cen? Če ameriško avkcijsko ceno za sončne elektrarne plus baterije pomnožimo z dva, dobimo ceno 0,0738 evra za kilovatno uro, kar je znatno manj kot stane elektrika iz termoelektrarne na domač lignit. Ne pretiravajmo: če se pri novi elektrarni dobavitelj opreme zmoti za več kot odstotek, plača penale, v nobenem primeru pa se v energetiki ne pogovarjajo o 15-kratniku ali 25-kratniku.
Mag. Valenčič: "Ogljikov dioksid ni ničesar kriv. Ogljikov dioksid je osnovna sestavina življenje na Zemlji, ravno tako kot kisik in voda. Nekoliko večja koncentracija dioksida pomeni boljše pogoje za življenje. Človeški izpusti dioksida ne morejo imeti omembe vrednega vpliva na temperaturo Zemlje. V bistvu smo hudo domišljavi, če si domišljamo, da lahko vplivamo na temperaturo našega planeta. Sonce z vsemi cikli in pojavi je tisto, ki ima daleč največji vpliv na razmere na Zemlji. Iz geološke zgodovine Zemlje je znano, da koncentracija ogljikovega dioksida v atmosferi sledi povišani temperaturi in ne obratno, kot trdijo viri, ki jih navajate. Na Zemlji bi nas moralo skrbeti pomanjkanje ogljikovega dioksida zaradi vezave ogromnih količin skozi geološko zgodovino v sedimentih, nafti, premogu... Torej s kurjenjem fosilnih goriv Zemljini atmosferi vračamo ogljikov dioksid. Vsi dosedanji ukrepi ne prispevajo k varovanju okolja, ampak ga dodatno bremenijo."
Navedbe se berejo kot, da njihov avtor ne razume učinka tople grede: več kot je ogljikovega dioksida oziroma toplogrednih plinov v ozračju, topleje bo. To so zakoni fizike, če kdo trdi karkoli drugače, nima smisla, da razpravljamo. Ogljikov dioksid ne izgine kar tako in povratne vozovnice, ko se enkrat zmotimo, ni. Zmote naših dni pa bodo plačali zanamci.
Na vprašanje, kakšne so druge možnosti hrambe energije razen baterij, Valenčič odgovori: "Ni jih, ker so vsaka taka pretvorba v plin, kasnejša hramba in ponovna pretvorba v elektriko povezane z enormnimi stroški in izgubami. Si predstavljate tovarno sintetičnega metana na viške fotovoltaične energije? Taka tovarna bi obratovala manj kot 300 ur na leto. Razmislite o ceni take energije..."
Ko govorimo o sistemskih izgubah hranilnih sistemov, je treba določiti okvirje. Na primer: kaj nam sistem nudi, kaj potrebujemo in, kaj plačamo. Brez takšnega konteksta ni možno določiti prave vrednosti. Potrebovali bomo 375 tisoč ton vodika in to vsako leto, vendar je namenjen prokursorjem, ki so karakterizirani z drugačno dodano vrednostjo in nas en evro za kilogram vodika ne sme odvrniti od proizvodnje vodika takrat, ko bo na voljo poceni višek elektrike sončnih elektrarn. Če lahko produkt prodamo za več, kot nas stane, in ob tem ustvarimo dodano vrednost, so stroški sprejemljivi.
"Če bi obstajali hranilki, bi morali hraniti elektriko, narejeno poleti, za zimo. Če bi pozimi hoteli narediti več sončne elektrike, da bi potrebovali manj hranilnikov, bi morali inštalirati 30-krat več fotovoltaik, pa bi še vedno potrebovali ogromno hranilnikov. Ob jasnih zimskih dneh proizvajajo eno tretjino poletne proizvodnje, poleg tega pa je pozimi mnogo oblačnih dni, pogosta je megla, na panelih se nabira sneg. Proizvodnja sončnih elektrarn v novembru, decembru in januarju je od deset do 20 odstotkov maksimalne poletne proizvodnje."
Proizvodna cena vodika se vse bolj bliža 0,8 evra za kilogram, ob tej ceni hramba za 6 mesecev ni več draga. Nenazadnje tudi skladiščenje nafte nekaj stane, podobno pa velja za vsak drug energent. Hramba s črpalno hidroelektrarno bi bila absurdno draga. Če pa iz e-vodika naredimo prokursorje ali sintetična tekoča goriva, bo cenovna sprejemljivost hrambe odvisna od tega, kaj, za koliko časa in v kakšni obliki hranimo in od drugih stroškov. Seveda je vse odvisno od cene električne energije in realnih opcij končne rabe. V primeru lastne proizvodnje sinteznega metana, ki očiščen stane manj kot recimo sintetični dizel, koristimo plin. Vodik lahko damo v plinovodno omrežje in ga poleti prodamo, pozimi pa namesto njega kupimo kak drug energent, na primer bio dizel ali vodik. Realnih opcij za oplemenitenje vrednosti hrambe je več in so predvsem odvisne od namena.
Zakaj bi delali več elektrike iz fotovoltaik pozimi? Nobene potrebe za 30-kratnik kapacitete fotovoltaik ne vidim. Pravzaprav ni jasno, od kod izhaja 30-kratnik. Take navedbe niso konstruktivne. In še: če je pozimi proizvodnja sončne elektrarne 20 odstotkov maksimalne poletne, potem potrebujemo pozimi petkrat več fotovoltaik kot poleti, in ne 30-krat več.
Darko Fius je pridruženi član Združenja za energetsko neodvisnost Slovenije (ZENS)